Glavni trg 18 

4000 Kranj 

(04) 202 57 16 

info@gpn.si 

Razstave in dogodki

NAZAJ  122/128  NAPREJ  SEZNAM


gpn
3.12.2003 - 10.1.2004

Ive Šubic: Razstava del


LIKOVNA OŽIVITEV STAREGA MESTNEGA JEDRA


Kranj kot kulturno, festivalsko in športno mesto je tudi mesto likovnikov. O tem med drugim pričajo razstave Prešernovih nagrajencev, nagrajencev Prešernovega sklada in vseh drugih umetnikov, ki razstavljajo v Galeriji Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, v Galeriji Mestne občine Kranj, v Gorenjskem muzeju in še marsikje drugje.

Za likovne sladokusce je Galerija Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada tokrat pripravila razstavo akademskega slikarja lveta Šubica, ki s svojim likovnim ustvarjanjem izkazuje tudi spoštovanje do kulturne dediščine in do vsega, kar so cenili naši predniki. Njegova dela pa so že prerasla čas, v katerem so nastala, opazno so razširile meje slovenske likovne umetnosti, tako da razsipajo svoje bogastvo že novim rodovom. Povezanost starega mestnega jedra ter likovna zanesenost tako dajeta pečat Kranju ob občinskem prazniku in potrjujeta naziv Kranja kot Prešernovega mesta.

Razstava akademskega slikarja lveta Šubica, dobitnika Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. je skrbno izbrana in pripravljena, da bi poleg občank in občanov Mestne občine Kranj pritegnila tudi druge obiskovalce ter jim ponudila nov in svež izbor umetniških del. vrednih ogleda.

Naj postane Galerija Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada del identitete Kranja ter sinonim za staro mestno jedro in prečudovito umetnostno zanesenost.

Mohor Bogataj. univ. dipl. org.
župan Mestne občine Kranj

Tokratna razstava ima precej bolj študijski značaj od tistih. ki smo jih v Kranju predstavljali doslej, predvsem, ker je - drugače ko Šubičeva škofjeloška retrospektiva - osredotočena na ustvarjalčev risarski opus. torej na tista njegova dela. ki ga kažejo v umetniško najbolj intimnih trenutkih likovnih iskanj ter razmišljanj. Na njej se nam v bistvu predstavlja kot učenec. ki se s pomočjo številnih učiteljev - nekatere od teh je osebno poznal, drugih pa ni nikoli srečal in med temi najdemo tako njegove sodobnike kakor predstavnike davno minulih obdobij - počasi in zanesljivo spreminja v samostojnega in samosvojega mojstra.

Takšno razstavo bi moral spremljati ustrezno obsežen in komentiran katalog: tu lahko označim le nekaj ključnih postaj umetnikove poti. Osnovni koncept risbe, ki se mu dokončno nikoli ni odpovedal, je Šubic ob svojem predvojnem zagrebškem študiju prejel od Krsta Hegedušića: princip "čiste linije", ki v bistvu temelji na neoklasicističnem idealizmu, ki pa ga je že Hegedušić sam apliciral na vsebinski naturalizem. Pozneje je to vsaj za nekaj časa prekrila druga plast: po vojni se je umetnik na ljubljanski akademiji. zlasti pri Miheliču, srečal z načinom. ki je - znova naturalistično - snov interpretiral bistveno bolj plastično in včasih že kar slikovito način.

Tretja - in končno najpomembnejša - postaja Šubičevega razvoja je njegovo srečanje z visoko moderno. ki je doseglo vrhunec ob njegovem študijskem bivanju v Parizu. Ob neprestanih obiskih muzejev, očitno predvsem Louvra. se je seveda srečaval tudi z deli starih mojstrov. ki jih je vneto preučeval (njegove skicirke so polne skic in komentarjev- izje-men material. vreden posebne študije). očitno pa je tudi. da se je s še večjim žarom posvečal (v Ljubljani še vedno težko dosegljivim) modernističnim delom.

Ob tem je njegova velika ljubezen očitno postal Modigliani, s strokovnega stališča morda še bolj zanimivo pa je njegovo razmerje do Picassa. V slovenski umetnosti povojnega obdobja je Picasso imel dvojno vlogo. Zlasti kot kubist je bil nedvomno negativna osebnost. ki jo je bilo zaradi buržuazno-dekadentnega individualizma nujno odklanjati in napadati; po drugi strani je bil (vsaj de iure) komunist in že zato nedvomno pozitivna osebnost, vrh tega pa še avtor nedvomno "naprednih" slik. zlasti Guernice (1937) in Pokola na Koreji (1951). Kljub temu pa tudi odmeve teh del srečujemo pri nas le izjemoma, morda najbolj očitno med takšnimi izjemami pa lahko najdemo prav v Šubičevem risarskem opusu: iz risb v skicirkah in na samostojnih listih je očitno, da se je z obema deloma. še zlasti z Guernico, ukvarjal izjemno obširno in natančno in da je ob tem pridobljene izkušnje kmalu (kakor med drugim kaže v eni od pariških skicirk ohranjena študija Na Vidmu) začel uporabljati tudi v lastnih, vsebinsko sicer tudi bistveno drugačnih kompozicijah.

To pa je tudi ena od stopenj, na katerih pomen Šubičevega risarskega opusa začne preraščati svoje osnovne meje: ne gre več samo za umetnika. ampak nam njegova dela na novo osvetljujejo in pojasnjujejo eno najbolj zanimivih ter vznemirljivih obdobij slovenske likovne umetnosti.

Lev Menaše

   MO Kranj   Gorenjski muzej   facebook